Deska (turni smuk)

Po besedah Igorja Jenčiča v Velikem turnosmučarskem vodniku je turno smučanje »žlahtna zmes gorništva in smučanja, ki pomeni mnogo več kot le seštevek obeh dejavnosti. Niti tradicionalno planinstvo v kopnih razmerah niti smučanje ob žičnicah nam ne moreta nuditi tistega prvinskega uživanja, ki ga občutimo, ko si v samoti nedotaknjene beline utiramo smučino, ko iščemo prehode po dolinicah in slemenih ali ko lahkotno vijugamo po rahlo omehčanem srencu.«

---

Mislim, da se z zgoraj zapisanim strinjamo vsi smučarji, ki smo se 17. marca udeležili izleta PD Šoštanj na Desko. Čeprav nismo bili v samoti (že nas je bilo devet, turo pa smo si delno delili še s sedmimi »peš udeleženci«) niti si nismo smučine utirali po nedotaknjeni belini, saj se je pred nami po isti poti podalo že precej turnih smučarjev, smo na turi uživali. Če bralci temu ne verjamete, vas morda prepriča podatek, da smo se po odsmučanem vršnem delu na Desko podali še enkrat. Ni nam bilo mar, da je bilo treba na smuči ponovno nadeti kože, ni nam bilo mar, da je bil pred nami ponovno vzpon, ni nam bilo mar vseh ceremonij popuščanja in zategovanja pancarjev, slačenja in oblačenja … Samo da bi bili še enkrat deležni užitkov vijuganja po belini gorske narave! Presenečeni smo bili nad odličnimi razmerami, ki so bile v tako slabi turnosmučarski sezoni, kot je letošnja, pravi balzam za dušo. Spogledovanju, nasmeškom, vzklikom: »To je bilo pa fajn!« in namigom »A gremo še enkrat?« ni bilo treba veliko dodati, da smo idejo uresničili …

Kje in kako pa smo začeli? Zaradi - kot vemo - precej toplih in kopnih razmer smo se s kombijem in avtomobilom vsi udeleženci tokratnega izleta pripeljali skoraj do parkirišča pod planino Podvežak. Po zadnjih pripravah in preveritvi lavinske opreme, predvsem žoln, ki so veselo piskale, smo najprej peš, kmalu pa že s smučkami na nogah, krenili proti osrčju Dleskovške planote ali Veže, te lepe in prostrane kraške visokogorske planote, ki se nahaja jugovzhodno od kraljice Savinjskih Alp, Ojstrice. Na Desko, 1970 m visok vrh smo se s Podvežaka podali najprej po poti, ki vodi proti Korošici, nato pa v križišču, kjer se desno odcepi pot navzdol proti planini Vodole in naprej proti Lučam, krenili levo navzgor. Spotoma smo zaradi lastne varnosti in tudi za obnovitev znanja preverili stabilnost snežne odeje, in sicer z njenim prerezom, pa tudi z norveško in CT (compression test ali tlačna metoda) metodo. Veseli dobrih rezultatov smo nadaljevali proti vrhu Deske, načeloma razglednemu vrhu, ki nam je tokrat namesto razgledov na drugo stran ponujala v mistične meglice zavito skrivnost. Ojstrica se je iz njih sramežljivo odkrivala in se ponovno skrivala, kraško površje na severu pa se je bleščalo v soncu, ki je osvetlilo tudi našo pot povratka. O nadaljevanju ste že prebrali … Nazaj do Podvežaka smo vsi srečno prismučali in do avtov prihodili … Če pa je kdo pozabil, kako je to bilo… Tako nekako: »Juhuhu!« In en velik nasmeh. Se popravljam! Devet velikih nasmehov.  Ki se zahvaljujejo našim vodnikom Anji in dvema Igorjema in se že veselijo naslednjih turnosmučarskih podvigov.

Jerica Koren

Fotogalerija