Planinska tura PETZECK (3.283 m), Avstrija

PD 28. avgust, 2024 545

Sobota – nedelja, 24.8. – 25.8.2024

Petzeck, je svojimi 3.283 m najvišji vrh Schoberjeve skupine tritisočakov, ki se nahaja v nacionalnem parku Visoke ture. Gora se impozantno dviga nad ledeniškim jezerom Wangenitzesee, ob katerem stoji tudi planinska koča Wangenitzesee Hütte. Naša dvodnevna planinska tura se je pričela 24.8.2024 ob 3.00 uri zjutraj. Štartali smo iz parkirišča pred Vilo Lučka v Šoštanju. Skupaj se nas je nabralo 18 udeležencev – planincev, od tega kar 4 vodniki, in sicer Igor Kučiš, Matej Kortnik, Jure Grudnik in Andreja Konovšek Jalen. Tako je bilo za varnost res dobro poskrbljeno. Peljali smo se z dvema kombijema.

Glede na vremensko napoved, se je pred nami odpiral lep in sončen dan. To nas je navdajalo z optimizmom, saj je bila pred nami celodnevna hoja. V kombijih smo zjutraj vsi še malo dremali ter čakali na prvo postajo za jutranjo kavico. Postojanko v kraju Lienz so imeli vodniki dodobra izdelano, saj so vedeli, da bo odprta.???? Po prvi jutranji kavici smo krenili naprej proti naši izhodiščni točki. Svojo planinsko pot smo pričeli v ledeniški dolini Debenttal na višini 1.680 m. Parkirali smo na parkirišču ob vstopu v nacionalni park Visoke ture.

Iz izhodišča smo se povzpeli do koče Wangenitzesee Hütte (2.580 m). Naša pot se je vila po pašnikih, na katerih so se mirno pasle krave, skozi gozd ter po prelepi gorski pokrajini z žuborečimi potočki. Tako se je pred nami odpiral čudovit in krasen dan. Ob taki spremljavi zvokov in barv, smo prispeli do planinske koče Wangenitzesee Hütte (2.580 m), kjer smo imeli krajši postanek za malico. V koči smo lahko pustili tudi del osebnih stvari, ki jih nismo potrebovali do vrha. Na vrh se nas je skupaj z vodniki, povzpelo 13 planincev. Ostali 3 planinci so presodili svoje zmožnosti in se pametno odločili, da se na vrh ne povzpnejo ter raje ostanejo na koči.

Nas pa je čakala še pot, ki je obetala še dobrih 775 m višinske razlike, da prispemo do vrha. Začetek vzpona se je pričel bolj po zložni poti, zato smo precej počasi pridobivali višince. Vmes smo prečili nekoliko strmejša pobočja. Na tem delu smo morali biti bolj previdni, v pomoč nam je bila jeklenica. A vendarle ni bilo prehudo. Nekje na 3.000 m, kjer se greben počasi razširi, smo prečkali z večnim snegom prekrito pobočje. Tukaj se je že videl vrh s križem. Pot smo nadaljevali bolj počasi, saj smo bili zaradi redkejšega zraka prisiljeni upočasniti hojo. A vendarle nam je uspelo, tako smo malo po 14.00 uri vsi skupaj prispeli na vrh. ????

Z vrha smo imeli ob lepem vremenu in dobri vidljivosti čudovit razgled na večji del gorske skupine Schober. Lepo se je videl tudi Veliki Klek ( Grossglockner). Na vrhu smo imeli kratek postanek za fotografiranje in lažjo malico. Sledil je spust po isti poti nazaj do planinske koče Wangenitzesee Hütte (2.580 m). Vsi radostni in veseli, smo bili vsi tisti, ki smo prvič osvojili 3 tisočaka, deležni še pravega planinskega krsta. Krst je bil kar težak, saj so vsakemu posamezniku vodniki zastavljali po tri precej zahtevna vprašanja, na katera smo morali odgovoriti. Seveda glede na zahtevnost vprašanj, nismo poznali vseh pravilnih odgovorov, zato je sledilo več močnih udarcev z vrvjo po zadnjici. Tako smo bili deležni več komplimentov in se nasmejali do solz. S tako radostjo v srcu smo srečno prispeli do koče Wangenitzesee Hütte, kjer smo si privoščili topel obrok. Ker se je dan že krajšal, smo morali biti kar urni, saj nas je čakal še 2,5 ure dolg spust, do naše planinske koče v dolili Lienzer Hütte (1.980 m), kjer smo imeli prenočišče. Med spustom smo doživeli ožarjeno nebo s prekrasnim sončnim zahodom. S pomočjo naglavnih svetilk, smo tako premagali spust in prispeli v kočo brez težav. Na koči v dolini so nas čakali naši 3 planinci, ki so šli naprej dol v dolino. Ker nas je celodnevna tura precej utrudila in izčrpala, smo tako utrujeni, a vendarle zadovoljni popadali v posteljo ter zaspali.

Naslednje jutro smo se prebudili v čudovit sončen dan. Šele zjutraj smo lahko videli v kaki prelepi dolini smo prespali. Obdani smo bili s samimi tritisočaki, v samem zatrepu doline Debentall, ki so del skupine Schobergruppe v delu Visokih tur (Hochschober, Glödis in Keeskopf). Po dobre in krepčilnem zajtrku smo se peš odpravili nazaj na parkirišče do naših kombijev, kjer smo se lahko v hladni ledeniški reki osvežili, preoblekli in krenili svojo pot proti domu. Ob poti nazaj smo se ustavili še v kraju Špital ob Dravi, kjer smo pojedli vsak en topel obrok.

Svojo dvodnevno turo smo tako zaključili, se zahvalili našim štirim vodnikom, ki so tudi tokrat dokazali, da jim je s svojim znanjem in sposobnostim, mar za nas. Tako smo lahko kot vedno uživali v vseh lepotah gora in narave ter se ob tem počutili varne. Vsi smo se pridružili mnenju, da si naši vodniki zaslužijo pohvalo, saj s svojim medsebojnim odnosom in pristnim planinskim vzdušjem, prispevajo k dobremu razpoloženju vseh nas.

Zato še enkrat en velik HVALA vsem, iz VSEGA ❤️

Zapisala: Lili Gazer

Foto: Vladimira Lepko, Andreja Konovšek Jalen