Velebit: Premužićeva staza

PD 1. junij, 2024
371
Velebit: Premužićeva staza

Premužićeva staza se razteza po grebenu od Zavižana (Severni Velebit) do Baških Oštarij (Srednji Velebit) in je dolga 52 km. Od Premužićeve staze se odcepi več vzponov na nekatere najlepše vrhove severnega in srednjega Velebita – Gromovačo, Crikveno, Šatorino in druge. Mi smo se povzpeli na Gromovačo in Crikveno, ter zadnji dan na Kizo. Pot je zelo dobro markirana in dokaj položna. Najvišji vzpon je vsega 200 metrov. Premužićevo stazo so dokončali v izjemno kratkem času (1930 – 1933). Zgradili so jo z namenom, približati lepote Velebita in jih narediti dostopne čim širšemu krogu ljudi.


 

1.dan: 17.maj 2024: V zgodnjih jutranjih urah smo se zbrali na parkirišču TUŠ v Šoštanju. Na pot smo štartali ob 4.00 uri zjutraj. Skupaj nas je bilo 16 pohodnikov, tako da smo se peljali z dvema kombijema. Že na prvi pogled smo bili vesela druščina, razigrani, polni energije in v pričakovanju nečesa novega, zanimivega.

Tako smo se iz Šoštanja peljali proti Ljubljani, se ob poti na AC LJ-KP, ustavili na kratki jutranji kavici in nato pot nadaljevali do izhodišča – Planinski dom na Zavižanu (1594 m). Tu smo parkirali in se pripravili na pričetek ture. Po kratkem premoru za jutranji zajtrk/malico, smo svojo pot pričeli pri omenjeni koči, od koder nas je čakal prvi del poti, 7-8 ur hoje. Pot nas je vodila najprej po gozdu, proti Rossijevem zavetišču (1580 m). Hodili smo skozi strogi naravni rezervat Hajdučkih in Rožanskih kukova. Vmes smo se povzpeli še na  Gromovačo (1676 m), ki je najvišji vrh Rožanskih kukov in Crikveno (1641 m). Na Rossijevemu zavetišču smo imeli daljši odmor za malico in okrepčilo.

Sama pot ni bila zahtevna, saj nas je narava nagradila s prečudoviti in nepozabnimi razgledi, prekrasnim in z vonjem polnim rastjem. Seveda vmes na lokacijah ob poti, kratke ''šluk pavze'', fotoshootingi, selfiji, veliko smeha in veselja, predvsem pa zadovoljstva. Tako nas je pot po poldnevni hoji pripeljala do Planinske koče na Alanu (1345 m), kjer smo se nastanili, pojedli topel obrok ter prespali.  

 

2.dan: 18.maj 2024: Ta dan je bil pred nami najdaljši del poti. Ta del poti je bi tudi najlepši, saj se kar naenkrat odpre nov svet, s prečudovitim razgledom na morje. To nas je še dodatno motiviralo in vlilo voljo, da bomo zmogli današnjih 10-12 ur hoje. Pot je potekala po slemenu od koder so se prekrasno videli otoki (Rab, Goli otok, Grgur, Pag, Cres, Lošinj, Krk, …).

Pot smo pričeli pri Planinski koči na Alanu, kjer smo se oskrbeli iz kombijev, natovorili zaloge hrane in pijačo za ves dan. Naša vodnika Matej in Janez, sta nas tukaj zapustila in s kombiji pot nadaljevala do prelaza Dabarska Kosa, kjer sta parkirala. Mi smo se sami z vodnikom Igorjem podali na prvi del poti. Najprej smo hodili po slemenih in grebenih v drugem delu nas je pot vodila skozi gozdove. Pot je bila zelo raznolika, radostna, prežeta z vonjem čudovitega rastja in ožarjenim nebom. Vsi veseli, smo med potjo, ki se je že kar vlekla, v daljavi zagledali naša vodnika, Mateja in Janeza. Uspela sta se nam pridružiti tam nekje v drugi polovici poti. V nadaljevanju poti, smo se ustavili na bivaku Skorpovac (958 m), kjer smo imeli kratko okrepčilno pavzo. Nato smo pot nadaljevali proti prelazu Dabarska Kosa nad Karlobagom, kjer sta nas pričakala kombija. Vsi veseli, da nam je današnji dan uspelo prehoditi brez večjih kriz in naporov, smo se s komibiji odpeljali v dolino, na morje v mesto Karlobag. V Karlobagu smo se nastanili v Hotelu Zagreb. Ta bolj korajžni in polni adrenalina, smo se še pred večerjo, odpravili na skok v morje. Hladno morje je bil pravi balzam za mišice, celotno telo in duha, prava Kneipp terapija. Po večerji smo šli še na kratek obhod mesteca Karlobag, kjer smo se malo po družili. Med debato smo obujali spomine na prečudovite razglede na morje, krasne gozdove in visokogorski apnenčasti kraški svet, res nepozabno doživetje. Po obhodu smo se vrnili v hotel ter se odpravili k zasluženemu počitku.

 

3. dan: 19. maj 2024: Po močnem in krepčilnem zajtrku smo zapustili hotel in mesto Karlobag ter pot nadaljevali s kombiji, po cesti proti Baškim Oštarijama (929 m). Na parkirišču pri Oštarijskih vratih smo pustili oba kombija. Svojo današnjo pohodniško pot smo pričeli v smeri Kize (1278 m), visokega vrha v Srednjem Velebitu, ki pripada skupini Dabarskih Kukova. Po osvojitvi vrha Kiza, smo se do vznožja spustili po zelo zanimivi krožni poti. Ob poti nazaj, smo se ustavili v Restavraciji Baške Oštarije, kjer smo si privoščili daljši odmor ter dobro toplo kosilo. Skupaj smo nazdravili, si drug drugemu čestitali ter zahvalili za dobro družbo. Še posebno pohvalo so si zaslužili naši štirje vodniki: Matej Kortnik, Janez Kugonič, Igor Kučiš in Vlado Stropnik, saj so se za velik del poti resnično tudi logistično potrudili ter nam omogočili nemoteno pohodniško turo po Severnem Velebitu.

Tako, da KAPO DOL fantje in še enkrat en velik HVALA od vseh nas. Ponosni smo na vas.

Po dobrem kosilu smo se vsi veseli in zadovoljni podali na pot proti domu. Seveda nismo mogli mimo Trojan, naše znane postojanke za ''Trojanske krofe''. Tako smo svojim domačim domov, prinesli še tople krofe. V Šoštanj smo po dolgi, vendar varni in prijetni vožnji, prispeli ob 19.00 uri. 

Razšli smo se vedri, veseli in polni vtisov, že v pričakovanju novih podvigov ter novih pohodniških tur. 

 

Zapisala: Lili Grazer

Foto: Igor Kučiš

 

 


Fotogalerija

Iskanje